Vabilo na nastopno predavanje

Datum: 17.02.2010

Mag. Irena Bedrač: NENAVADNI OBIČAJNI DOGODKI; O čem poročati in kako narediti novinarsko zgodbo

Nastopno predavanje bo v sredo, 17. februarja ob 13. uri v prostorih FAM – Fakultete za medije, Leskoškova 9d, Ljubljana.

Vljudno vabljeni

Povzetek

Pred nekaj meseci se je Jasna na delovnem mestu z glavo udarila ob rob pisarniških vrat. Kako neprijetno! In kako prozorno je zvenela razlaga, s katero je sodelavcem in prijateljem pojasnjevala, zakaj ima oteklino sredi čela in modrikaste podplutbe pod očmi. Po številnih hladnih obkladkih sta bolečina in oteklina prenehali, na Jasninem obrazu so nekaj časa ostali le še vidni znaki poškodbe…

Po Ellisu (2002) so televizija in televizijske informativne, izobraževalne in razvedrilne vsebine od devetdesetih let prejšnjega stoletja v obdobju izobilja, medij pa industrija. Industrija informacij in drugih medijskih vsebin, ki jih je treba »proizvesti« pač toliko, da z njimi napolnimo predviden program. V nenehnem boju, da bi na tem nasičenem medijskem trgu posamezno novinarsko zgodbo sploh opazili, je podajanje medijskih vsebin vse bolj podvrženo dramatizaciji dogajanja. In tako iščemo nenavadnost tudi v vsakdanjih nerodnostih, kot je udarec z glavo v vrata…

1. O ČEM POROČATI?

Ali je Jasnin pripetljaj kot takšen dovolj pomemben in zanimiv, da se o njem govori v medijih? O katerih dogodkih poročamo?

Podobni vprašanji sta si v delu TV novice zastavljala tudi Tomaž Perovič in Špela Šipek. Sprašujeta: »Ali je kriterij za novico znani pregovor, da če pes ugrizne človeka, ni novica, če pa človek ugrizne psa, je to novica? Ali je torej neobičajnost edini kriterij novice?« (1998, str. 50).

Ameriška poročevalska tradicija med novice uvršča dogodke, ki so drugačni od običajnih in se pri tem osredotoča na princip zanimivosti. Evropska tradicija pa pri presojanju, o čem poročati, na prvo mesto pogosteje postavlja kriterij pomembnosti za širšo množico.

2. INTERVJU KOT OSNOVNI VIR INFORMACIJ

Jasna je neposredna udeleženka dogodka, njeno pojasnjevanje vzrokov za poškodbo je njeno subjektivno predvidevanje in prepričanje, prav tako kot je subjektivna njena zaznava o poteku udarca, ne glede na to, da ima Jasna kot neposredna udeleženka neposredno izkušnjo o dogodku in poročevalcu predstavlja osnovni verodostojni vir.

Prav zaradi subjektivnosti zaznavanja in spominjanja Webb in Salancik (1966) trdita, da je intervju resda izredno razširjena metoda pridobivanja informacij, hkrati pa najmanj zanesljiva. Priporočata dva testa ugotavljanja veljavnosti informacij:

- test konsistentnosti odgovorov oz. preverjanje enakosti odgovorov skozi čas in
- potrditev informacij iz intervjujev z drugimi viri.

3. STRUKTURA NOVINARSKE ZGODBE

Novinarska zgodba se je v množičnih občilih razvila v 2. polovici prejšnjega stoletja; najprej se je pojavljala v omejenem obsegu v revijalnem tisku, v zadnjih desetletjih pa je postala pomemben del dnevnega časopisja, radia in televizije. Med standardne tehnike, ki jih uporabljamo pri pisanju tudi televizijskih novinarskih zgodb Van Dijk prišteva pripovedno tehniko, ki temelji na krepitvi videza resničnosti in verjetnosti (v: Milosavljevič, 2003, str . 6) in je povezana s splošno popularizacijo medijskega izražanja. Z zgodbami, med katerimi je v ospredju t.i. človeška zgodba ali human interest story, se želi vzbuditi zanimanje pri čim večjem številu gledalcev, z vidika lastnikov medija pa s čim višjim odstotkom gledanosti predvsem zadovoljiti ekonomske interese.
Jasnina zgodba je human interest story…