Vabilo na nastopno predavanje

Datum: 17.02.2010

Mitja Reichenberg: O SUBJEKTU KOT PODOBI  MEDIJSKE PRODUKCIJE IN VZGOJE

Nastopno predavanje bo v sredo, 17. februarja ob 14. uri v prostorih FAM – Fakultete za medije, Leskoškova 9d, Ljubljana.

Vljudno vabljeni

Povzetek

Današnji svet je svet navidezne realnosti. Je svet navideznih podob. Vsi bi bili radi podobni nekomu drugemu, kot bi se hoteli zrcaliti v njegovi podobi. Seveda pa je ta drugi – navidezen. Sigmund Freud je v tekstu z naslovom Formulacija o dveh načelih psihičnega dogajanja1 podal dve pomembni regulativni načeli. Pravi namreč, da obstajata točki, ki obvladujeta duševno zdravje in življenje. To sta načelo ugodja in načelo realnosti. Freudov tekst sicer služi kot širša opomba k njegovemu delu Interpretacija sanj – a kaj je produkcija filmov drugega, kakor vizualizacija sanjskih podob?

Prvo načelo nas uči, da je ugodje pozicija, v kateri se nek subjekt počuti varnega. V njem ni napetosti, frustracij in travmatičnih idej. V ugodju je mirovanje. A doseganje le-tega je naporno. Drugo načelo je načelo realnosti. Tudi na tem področju vlada dandanes popolna zmeda. Kaj je za nek subjekt še sploh lahko realno? Dogodki sami so ireduktibilne singularnosti, so torej tisto, kar je zunaj vsakršnih pravil omejevalnega zakona prostora in časa. Izmikajo se danim in fiksiranim situacijam (od tod toliko veselja nad foto-posnetki, ki so pravzaprav ujeta časovna postajanja – zamrznjen čas z možnostjo repetiranja), v svoji zunanji podobi pa so prav s tem popolnoma zvesti resnici same umetnosti – ker so njeni imanentni prelomi. To pomeni, da so vsakič znova popolnoma izumljeni. Subjekti umetnosti so lokalne pojavitve omenjene resnice (in samega procesa te iste resnice), so torej le točke-resnice. So posebne in med seboj neprimerljive indukcije. In šele v taki luči je možno govoriti o mediju kot navideznem produktu resnice par excellence. A resnica ni realnost.

Čim bolj poskuša današnji film posneti (posnemati) realnost, tem bolj mu v rokah ostajajo nekakšni dozdevki, prav tisti (tisto), kar želi ujeti, mu namreč spolzi. Na tej točki si je pomembno razložiti Lacanov diskurz gospodarja in histerika. Simbolno moramo na tem mestu razumeti radikalno tako, kakor Lacan: kot zarezo v realnost tega, kar je, zarezo v dejanskost. Filmska podoba, ki se odcepi od samega filma postane namreč okvir svobode same smrti, s katero stopi v ples imaginarnega. Toda – lacanovsko simbolno nima ničesar skupnega z dojemanjem besed (v mislih imamo filmski 'dialog') kot nekakšnih idealnih simbolov sporočanja ali pripovedi znotraj filmsko-realnih reči, temveč nekako od znotraj, iz filma samega, cepi področje podobe ter ustvari kontinuum neskončnega.

Zakon se manifestira preko glasu. Sam medij se hoče razumeti kakor mrtev objekt, kakor prazno idejo, ki stoji na pragu smrti oziroma kakor telo [telos], ki je že prešlo to fazo in je pustilo na tej strani le sledi, spomin na svoje bivanje – torej odsev, odslikavo svoje podobe v nekem mediju. Zato je naša teza sledeča: v vsakem mediju je smrt, je ujeta podoba, statična slika, zgodovina. Kajti v mediju imamo Zakon. Medij nam edini odgovarja na to temeljno preizkušnjo, temeljno vprašanje – kaj je onkraj. Odgovor je lahko sila preprost: onkraj je Zakon.

Michel Foucault je nekoč povzročil znameniti škandal, ko je izjavil, da je Človek dojet kot subjekt, le kot zgodovinski, konstruiran koncept, ki pripada določenemu diskurzivnemu redu, ni pa brezčasna evidenca, na kateri bi bilo mogoče utemeljiti pravice oziroma postaviti univerzalno etiko. Hkrati s tem pa je napovedal, da se bo veljavnost prav tega koncepta končala v trenutku, ko se bo iztekel tisti tip diskurza, ki mu je [človeku] edini dajal pomen. Podobno je izjavil tudi Louis Althusser. Rekel je, da zgodovina sama ni absolutno postajanje Duha (kot je nekoč mislil Hegel) ali nastop subjekta-substance, marveč le racionalno urejen proces, ki ga je poimenoval proces brez subjekta. V istem času pa si je Jacques Lacan prizadeval iztrgati psihoanalizo vsakršni psihologistični in normativni težnji. In zakaj je to za medijsko produkcijo tako pomembno? Ker je prav medij del zgodovinskega standarda, ki pa obstaja le, če obstaja človek-subjekt, ki ji daje pomen. Brez njega pravi medij (medij Realnega) izgine. In izgine vprašanje etike. Ostane le prazen spektakel v obliki množične zabave popularne kulture, ostane hitra umetnost in njeni nadomestki.

Kot hitra prehrana.